top of page

 Švic in Švarc (2002); Goran Bogdanovski 

Naslov predstave je lahko hitro jasen, če se doda - no, v črnem prostoru švicajo plesalci. Vendar je švarc tudi črni prazni prostor, kjer piha veter, meša in prezračuje gibalno snov . Gibalno načelo predstave zahteva zračnost telesa, dvigovanje centra nad naravno pozicijo in telo, ki je občutljivo na vsak zvok in se nanj odziva s plesom hitreje od misli. In ko zvoka ni več, ko se meša samo zrak, telo ne obmiruje, ampak ponavlja ustaljene vsakodnevne plesne vzorce, ki so vtisnjeni globoko v telo, da niti muzike ne rabijo več.
Tišina je klasična, torej večno lepa.

In tudi, če pije kri, dela to na lep način. Zvok pa potegne gib tako vase, da se sliši vsaka mišica, vidi vsaka potna sraga in da se vonja vse občutke, tudi če je ta zvok valovanje filozofovih besed. Okus očiščevalne moči soli, ki na koncu ostane na prešvicanih telesih, je grenak, in kapljice bistre vode, raztreščene po zvočni pokrajini, so sladke.

 

---

“Sinoči je v Cankarjevem domu kvartet Gorana Bogdanovskega prebil kulturni zvočni zid.”
Jasna Škrinjar Taufer, Radio Slovenija, junij 2001

---

“Ta odlično pripravljena telesa očitno plešejo (zgolj) za užitek, brez vseprisotne zgodbe in ko (če) človek to sprejme, gre gledat plesno predstavo, ob kateri se nasmeji, sprosti in zabava. 
Po odzivu občinstva sodeč gre za čisti presežek v smeri užitka ter tako za še en način, kako sodobni ples približati sodobnemu potrošniku kulture.”
Anja Golob, Večer, junij 2001

donations / dohodnina 0,5%

support Fico Balet!

bottom of page